Ciril Kosmač - BALADA O TROBENTI IN OBLAKU

Režiser, Žiga Hren
Dramaturginja, Iva Štefanija Slosar
Scenografinja, Karolína Kotrbová
Kostumografinja, Nina Čehovin
Izbor glasbe in oblikovanje zvoka, Lucas Carboni Kopše, Žiga Hren
Avtor skladbe "Majcnova pesem", Lucas Carboni Kopše
Oblikovanje luči, Domen Lušin
Lektor, Martin Vrtačnik
Izvršni producent, Branislav Cerović
Slovensko stalno gledališče v sodelovanju z MINI TEATER, AGRFT Ljubljana

Igrajo
Neža Dvorščak
Alja Krhin
Marko Rafolt
Jure Šimonka

Osnovni abonma

Naš čas je pravi čas za razmišljanje o pomenu empatije in ljubezni do drugega, kot tudi o kolektivni izkušnji druge svetovne vojne in njenih posledicah, ki naj bi opozarjale na nevarnost ponavljanja podobnih napak. Pomemben je na poseben način pogled mlajših generacij in predstava, ki bo od 28. novembra do 21. decembra gostovala v Mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča govori ravno o tem.

»Balada o trobenti in oblaku« po romanu Cirila Kosmača je namreč uprizoritev Mini teatra in AGRFT Ljubljana, ki je nastala iz želje in ustvarjalnosti skupine mladih umetnikov. Režiser Žiga Hren in protagonisti predstave se bodo prvič predstavili italijanskemu občinstvu s tekstom, ki pripoveduje o junaškem dejanju starega kmeta Jerneja Temnikarja, ki se odloči za upor nacifašizmu. Njegova odprava na ubojstvo belogardistov, ki so se podali ubiti partizane, pomeni tudi žrtvovanje družine in celotne kmetije, kar prinaša s seboj vprašanje o tem, kaj junaška dejanja prinesejo s seboj in kaj za njimi ostane. Celotno zgodbo beremo skozi besede pisatelja Majcna in interpretacije štirih novih obrazov slovenske gledališke scene (Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka).

Režiser Žiga Hren je doslej prejel nagrade za vse dosedanje študjske in diplomske uprizoritve. Njegovo poglobljeno branje Kosmačeve Balade, ki je bilo vredno letos Borštnikove nagrade za posebni dosežek, je nastalo z odobravanjem pisateljeve hčere Nanče Kosmač. Vsebine so zelo nagovorile režiserja tudi v odnosu do problematičnega doživljanja sedanjosti, s katerim se morajo mlajše generacije soočati. O tem delu je napisal: »Naša generacija vojne nikoli ni izkusila in jo je zmeraj doživljala bolj posredno ter oddaljeno. Pa vendar mladi danes stojimo pred veliko negotovostjo in strahom pred tem, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnjih nekaj desetletjih. S to predstavo sem se želel pokloniti vsem žrtvam vojn, hkrati pa sebi in svoji generaciji podati nekakšen opomin o tem, da mir nikoli ni samoumeven ter da nas nepoznavanje preteklosti lahko neizogibno vodi v to, da jo bomo nekoč ponovili.”