Salve o vita! – Zanos, videnja in muke mladega Carla Michelstaedterja
Salve o vita!
Zanos, videnja in muke mladega Carla Michelstaedterja
Režija in dramatizacija: Claudio de Maglio
Igralci: Paola Bonesi, Giulia Cosolo, Alessandro Maione, Radu Murarasu, Stefano Pandolfo, Tommaso Sculin
s sodelovanjem: Silvia Cerchier, Erika Maria Cordisco, Federica Garbarini, Sara Volpi, Sara Wegher
pomočnik režije: Mark Kevin Barltrop
Glasba: Alan Malusà Magno
Kostumi: Emmanuela Cossar
Scenografija: Claudio in Andrea Mezzelani
Dramaturško svetovanje za furlanščino: Carlo Tolazzi
Maske: Francesco Garuti
Produkcija: Vettori Ultramondo Società Cooperativa
Koprodukcija: Teatri Stabil Furlan, Civica Accademia d’Arte Drammatica Nico Pepe
Salve o vita! Zanos, videnja in muke mladega Carla Michelstaedterja je posvečen liku Carla Michelstaedterja, mladega izobraženca, misleca in nemirnega, občutljivega, genialnega avtorja, raziskovalca različnih jezikov in izraznih sredstev, med katerimi sta tudi slikarstvo in poezija, avtorja “Epistolaria”, različnih razprav in filozofskih dialogov.
Carlo je svojo dobo prešel kakor svetel zvezdni utrinek: močno je zasijal, nato pa prehitro ugasnil, pri tem pa za seboj pustil sled besed, podob in misli, ki še danes žarijo. Njegova dela razkrivajo bistvo resničnosti z izjemno jasnostjo, razgaljajo njene groteskne, skrivnostne in včasih strašljive plati.
Rojen in odraščal je v Gorici ob koncu 19. stoletja, križišču narodov in kultur pod strogim pogledom Avstro-Ogrskega cesarstva. Obiskoval je strogi Staatsgymnasium, kjer je že zelo mlad pokazal uporniški duh: sodeloval je v protestu proti rasističnemu profesorju ter bil kaznovan – dogodek, ki je zanj pomenil prvi resni razlom s svetom, ki ga je oblikoval.
Osrednja tema predstave “Tesno objeti življenje” je pretresljiv, boleč enigmat: zakaj se je tako inteligenten, občutljiv in nadarjen mladenič odločil vzeti si življenje? Odgovor se izgublja v globokem notranjem konfliktu, med hrepenenjem po absolutnem in neustavljivo privlačnostjo čutnega življenja. Carlo je želel vzleteti, postati “prepričan”, dvigniti se nad posvetno. A nenehno ga je nekaj vleklo nazaj: telo, užitki, ljubezen – vse, kar naredi življenje konkretno in človeško.
V tej nepremostljivi napetosti so se rojevali tudi samouničevalni impulzi. Carlo je izbral dokončni molk, vendar njegova svetloba, kot svetloba padajočih zvezd, še naprej razsvetljuje našo temo.
PROST VSTOP
